P.
Kot dogovorjeno sem se ji v večernjih urah namalal na prešercu. Ko sva se menila, je namreč rekla: “Kot prava Ljubljančana se dobiva na Prešercu, logiš!” To je olajšalo situacijo, saj sem svoje utrujene kosti ravno privlekel z množičnega sestanka … Ja, nemaren sem bil, sredin večernji termin sem obiskal kar popoldanski, torej izpod tuša ob treh, sredi dneva, in ne najbolj urejen, saj sem nekaj uric zabil s pivsko druščino za šankom - parfum je že zbledel, hvalabogu pa je tretman za kožo kazal nekoliko bolj trpežne znake, saj je bila še vedno brezmadežno čista in prijetno mehka, ne pa pijansko nabuhla, kot bi človek pričakoval po treh zlatorogih zvereh.
P. me je pričakala z nasmehom - kar pozabil sem, kako prifrknjeno se zna nasmihati, kadar je koga vesela, in kako ji pristojijo kratke majičke, njen poletni zaščitni znak, pod katerim nagajivo mežika luknjica v njenem trebuščku in čudovito gladka koža na bokih. No, vsaj tako sem bil tudi jaz vesel nje - usklajevala sva se nekaj tednov, vmes je odpotovala, jaz pa sem tudi opravil nekaj neodložljivih obveznosti, zaradi katerih nisem bil ravno pojem družabnosti in veseljačenja. A vendar nama je uspelo - tokrat je bila ona tista, ki je poslala SMS z žgečkljivo vsebino: “Bi se gospod morda utegnili ukvarjati z menoj v sredo zvecer?” Seveda, gospod bi utegnili, saj na to čakajo že nekaj časa … Ampak, s čim jamčite, gospodična s prifrknjenim noskom, da ne boste spet izpuhtela tik pred zdajci?
Tudi tokrat je bil zmenek bolj kot ne blef - brez jamstva, da bosta prisotni obe osebi, in absolutno brez jamstva, da bosta na koncu tudi obe osebi zadovoljn. A kaj, ko je življenje tako sladko - samsko, sredi poletja, pa sploh … Neskončna opletanja z jeziki, bravurozni SMS-i in včasih tudi enostavno lepa, prijetna sporočila, na katerih lahko gradimo vsaj sanje o lepi bodočnosti, če že ne uspemo izgraditi bodočnosti same.
Ob snidenju mi je skočila v objem in njene zavihane ustnice so nemudoma spregovorile: “Kaj, ti, a še kar takole sam po mestu, nič vozička, gospe pod roko in skrbi nad glavo?” Seveda ne, draga P., poletje je in jaz sem spet sam, kot ponavadi, saj veš, da sem v kolenih mehak predvsem pozimi, ko odeja in termofor ne zadostujeta in je potrebno toplino poiskati še kje drugje - poleti pa uživam, če se le da, nabiram med in se valjam po razbeljenem pesku. Ob tem sem s prikritim naporom zamolčal, da me je nedavno neka čebelica sklatila z neba in da še sedaj fantaziram, katere travnike bi delil z njo. Pomežiknila mi je v obraz, skozi tista njena očalca - našobljena usta so dala vedeti, da se ne strinja najbolj z mojim odgovorom, ampak da ga sprejme kot relevantnega.
Prijela me je pod roko, kot da sva že nekaj tednov poročena, in odločno zaukazala: “Pridi, greva …” Kratkostopni marš naju je od prešerca peljal čez Cankarjevo nabrežje, kjer sva odmahovala znancem, kmalu sva se znašla ob zgornjem delu Ljubljanice, udobno zleknjena na betonskem nabrežju. Zvezde so že mežikale, ko se je moja lasata kepa, s katero bingljam na vratu, znašla v njenen naročju in so moji mokasini in njene allstarke nekaj metrov stran uživali v brezdelnem večeru. Čas je izginil, ko sva takole prazno mežikala proti Luni in poleg stalnega nabora standardnih filozofskih vprašanj, katera sva obdelovala na glas, vsak pri sebi premlevala še druge, bolj zasebna in skrivne dileme. Naj ji ukradem poljub, ki mi ga že tako dolgo ponuja, ali naj čakam, da jo bo ščemel tako zelo, da ga bo v stokratni različici nasula na moje ustnice? Naj jo pograbim za stegna in si jo vzamem kot hudič, ki mu ni mar za nobeno nežnost tega sveta? Naj še naprej predem v njenem naročju in iščem v zvezdah njene oči in nasmeh, ki mu ni para na tem svetu? Naj počakam, da mi bo zaplesala trebušni ples, kot ga zna le ona, v mesečini ob vodi, morda na lesketajoči travi?
Začutil sem njene prste, igrali so se z mojimi kodri v nastajanju, čisto nežno in potiho mi je zadrsela okoli ušes, po vratu in nekam tja čez trebuh … Prstki so naredili nekaj korakov in se splazili pod pas starih zdrajsanih kavbojk, ko so moje ustnice začele iskati pot po njenih stegnih in se kmalu prebile pod njeno kratko krilo. Poletje je in k sreči je pod krilom kraljevala golota - sočno češpljo sem začel sesljati v navalu naslade, njena lastnica pa se je sproščeno zleknila in iztegnila svoje čedno telo, da je bilo slutiti slast in drhtenje, katerega sem si obetal že čez nekaj trenutkov. Še nekaj sunkov z jezičkom je bilo potrebnih, ko sva prepredala prste na dlaneh in se je pritiskala k meni, vsa in s celoto - zagrabila me je s stegni in sama narekovala ritem zadnjih nekaj tresljajev, ko sem ji dal z močnim objemom stegen s svojimi rokami vedeti, kako zelo si jo želim …
… Ko se je nad mestom rojevalo jutro sva se prebudila, naplavljena na nabrežje Ljubljanice, jaz in sirena, imenovana P. Ravno dovolj časa sva še imela, da sva po bližnji zelenici pobrala oblačila in se s taksijem poslovila od nočne pravljice. Še sedaj, ko tole pišem in mi ura narekuje spanec, čutim na ustnah njene, poljubi mi še vedno plešejo in žgečkajo mojo dušo … Tako lep je spomin na nočni pobeg v romanco, ki ji ni kraja …



