Kot dogovorjeno sem se ji v večernjih urah namalal na prešercu. Ko sva se menila, je namreč rekla: “Kot prava Ljubljančana se dobiva na Prešercu, logiš!” To je olajšalo situacijo, saj sem svoje utrujene kosti ravno privlekel z množičnega sestanka … Ja, nemaren sem bil, sredin večernji termin sem obiskal kar popoldanski, torej izpod tuša ob treh, sredi dneva, in ne najbolj urejen, saj sem nekaj uric zabil s pivsko druščino za šankom - parfum je že zbledel, hvalabogu pa je tretman za kožo kazal nekoliko bolj trpežne znake, saj je bila še vedno brezmadežno čista in prijetno mehka, ne pa pijansko nabuhla, kot bi človek pričakoval po treh zlatorogih zvereh.

P. me je pričakala z nasmehom - kar pozabil sem, kako prifrknjeno se zna nasmihati, kadar je koga vesela, in kako ji pristojijo kratke majičke, njen poletni zaščitni znak, pod katerim nagajivo mežika luknjica v njenem trebuščku in čudovito gladka koža na bokih. No, vsaj tako sem bil tudi jaz vesel nje - usklajevala sva se nekaj tednov, vmes je odpotovala, jaz pa sem tudi opravil nekaj neodložljivih obveznosti, zaradi katerih nisem bil ravno pojem družabnosti in veseljačenja. A vendar nama je uspelo - tokrat je bila ona tista, ki je poslala SMS z žgečkljivo vsebino: “Bi se gospod morda utegnili ukvarjati z menoj v sredo zvecer?” Seveda, gospod bi utegnili, saj na to čakajo že nekaj časa … Ampak, s čim jamčite, gospodična s prifrknjenim noskom, da ne boste spet izpuhtela tik pred zdajci?

Tudi tokrat je bil zmenek bolj kot ne blef - brez jamstva, da bosta prisotni obe osebi, in absolutno brez jamstva, da bosta na koncu tudi obe osebi zadovoljn. A kaj, ko je življenje tako sladko - samsko, sredi poletja, pa sploh … Neskončna opletanja z jeziki, bravurozni SMS-i in včasih tudi enostavno lepa, prijetna sporočila, na katerih lahko gradimo vsaj sanje o lepi bodočnosti, če že ne uspemo izgraditi bodočnosti same.

Ob snidenju mi je skočila v objem in njene zavihane ustnice so nemudoma spregovorile: “Kaj, ti, a še kar takole sam po mestu, nič vozička, gospe pod roko in skrbi nad glavo?” Seveda ne, draga P., poletje je in jaz sem spet sam, kot ponavadi, saj veš, da sem v kolenih mehak predvsem pozimi, ko odeja in termofor ne zadostujeta in je potrebno toplino poiskati še kje drugje - poleti pa uživam, če se le da, nabiram med in se valjam po razbeljenem pesku. Ob tem sem s prikritim naporom zamolčal, da me je nedavno neka čebelica sklatila z neba in da še sedaj fantaziram, katere travnike bi delil z njo. Pomežiknila mi je v obraz, skozi tista njena očalca - našobljena usta so dala vedeti, da se ne strinja najbolj z mojim odgovorom, ampak da ga sprejme kot relevantnega.

Prijela me je pod roko, kot da sva že nekaj tednov poročena, in odločno zaukazala: “Pridi, greva …” Kratkostopni marš naju je od prešerca peljal čez Cankarjevo nabrežje, kjer sva odmahovala znancem, kmalu sva se znašla ob zgornjem delu Ljubljanice, udobno zleknjena na betonskem nabrežju. Zvezde so že mežikale, ko se je moja lasata kepa, s katero bingljam na vratu, znašla v njenen naročju in so moji mokasini in njene allstarke nekaj metrov stran uživali v brezdelnem večeru. Čas je izginil, ko sva takole prazno mežikala proti Luni in poleg stalnega nabora standardnih filozofskih vprašanj, katera sva obdelovala na glas, vsak pri sebi premlevala še druge, bolj zasebna in skrivne dileme. Naj ji ukradem poljub, ki mi ga že tako dolgo ponuja, ali naj čakam, da jo bo ščemel tako zelo, da ga bo v stokratni različici nasula na moje ustnice? Naj jo pograbim za stegna in si jo vzamem kot hudič, ki mu ni mar za nobeno nežnost tega sveta? Naj še naprej predem v njenem naročju in iščem v zvezdah njene oči in nasmeh, ki mu ni para na tem svetu? Naj počakam, da mi bo zaplesala trebušni ples, kot ga zna le ona, v mesečini ob vodi, morda na lesketajoči travi?

Začutil sem njene prste, igrali so se z mojimi kodri v nastajanju, čisto nežno in potiho mi je zadrsela okoli ušes, po vratu in nekam tja čez trebuh … Prstki so naredili nekaj korakov in se splazili pod pas starih zdrajsanih kavbojk, ko so moje ustnice začele iskati pot po njenih stegnih in se kmalu prebile pod njeno kratko krilo. Poletje je in k sreči je pod krilom kraljevala golota - sočno češpljo sem začel sesljati v navalu naslade, njena lastnica pa se je sproščeno zleknila in iztegnila svoje čedno telo, da je bilo slutiti slast in drhtenje, katerega sem si obetal že čez nekaj trenutkov. Še nekaj sunkov z jezičkom je bilo potrebnih, ko sva prepredala prste na dlaneh in se je pritiskala k meni, vsa in s celoto - zagrabila me je s stegni in sama narekovala ritem zadnjih nekaj tresljajev, ko sem ji dal z močnim objemom stegen s svojimi rokami vedeti, kako zelo si jo želim …

… Ko se je nad mestom rojevalo jutro sva se prebudila, naplavljena na nabrežje Ljubljanice, jaz in sirena, imenovana P. Ravno dovolj časa sva še imela, da sva po bližnji zelenici pobrala oblačila in se s taksijem poslovila od nočne pravljice. Še sedaj, ko tole pišem in mi ura narekuje spanec, čutim na ustnah njene, poljubi mi še vedno plešejo in žgečkajo mojo dušo … Tako lep je spomin na nočni pobeg v romanco, ki ji ni kraja …

Torek, polno natrpan urnik in v njem, poleg vse delovne monotonije tega sveta, edina res sočna in svetleča izjema - ne vem, zakaj sem te spustil v ta zabasan termin, ko se mi, kot vsak začetek tedna, meša od preobremenjenosti in nimam časa niti za hitro kavo z bogatim naročnikom, kaj šele, da bi se hotel ali moral ukvarjati s kakšno šjorico in paziti na vsako izrečeno besedo, pri tem pa razmišljati, kako bi ji najraje pri priči odmašil špranjo med stegni in spustil na plano ter zaužil vso razpoložljivo energijo strasti. Divji torek, ja, to je tak dan za znoret od navdušenja … Pa vendar … Včasih preseneti :-).

Jasno mi je, zakaj si tako vztrajna - nakurjena že nekaj tednov iščeš možnost, da mi dokažeš, kako si napredovala, da se izkažeš, da pokažeš, kaj znaš sedaj, ko si malo bolj odrasla, ko nisva več najstnika, ko nisva več tako neučakana in napeta, da bi nama prišlo že po treh minutah, kot takrat, ko sva se pri sedemnajstih prvič igrala in je moja prenabrekla nepotešenost vsakič kmalu kričala, da ne more več in da bo eksplodirala od navdušenja nad tvojim ihtenjem, nad tvojimi geni in nad tvojimi, zame popolnimi oblinami.

Še dobro, res imaš srečo, da danes delam doma, da sem ti dvignil telefon, ko si se napovedala in da si se svojim avtomobilčkom brez strehe rada pripeljala mimo, od sonca razvajena blondinka, zmeraj tako nasmejana in vsakič slastnejša vroča češpljeva pita, ki daješ okus najbolj dolgočasnim dnem … Ni mi žal, da sem še včeraj mislil nate in se poigraval z idejo, da bi te naročil enkrat v teh dneh.

Krasno je, ker imam ta čudoviti, udoben fotelj, v katerega se z lahkoto skrijeva oba, čeprav zadostuje, da je udoben zame - ko se, ti lisička prebrisana, sklanjaš nad me na vse načine in se ti lahko lenobno predajam, kot kak srednjeameriški diler uživam za zaprtimi očmi v filmih, ki jih režiram vnaprej za naslednjo urico ali dve in v katerih boš, saj veš, da boš, glavna igralka, junakinja dneva in bojevnica na obzorju naslade. V njih se tvoj vestni ustni zagovor, draga učiteljička, pri katerem se izkazuješ z odliko, ne konča kar tako, saj te čakajo še vaje iz gibčnosti, celovit preizkus vzdržljivosti in seveda še primerjava divjih strasti - tokrat so se nabirale dolgo in bogve, kdaj te bom spet spustil tako blizu, kot danes, v svoj svet, kjer sem ti dovolil, da mi z zobmi odgumbiš srajco in tvoje prstke spustil daleč mimo pasu na hlačah, tja, kjer takim ni vedno dovoljeno, saj običajno jaz gospodarim nad tujimi telesi in ne obratno …

Žegnava vsak oblazinjen kos pohištva v prostoru, fotelj, obe postelji in še podboj vrat - ob katerem tako glasno ječiš, da so sosedje zagotovo klicali boga, naj jih že enkrat odreši najinega seksualnega besnenja, čeprav lahko čez balkon povsem lepo vidijo, da naju v vnemi strasti ni priporočljivo motiti - kristalno jasno mi je, zakaj ti dovolim poljubljati svoje telo in s čim si zaslužiš odtise mojih dlani na svoji koži in drsenje prstov po nevidnih potkah od tu do tja in nazaj … Predana sva si, kadar sva skupaj, eden drugemu hraniva božanstvo Eros, eden drugemu z malimi smrtmi umirjava ritem in toneva v omotične meglice, po pregretih telesih pa nama vsakič znova spolzijo hladne kaplje …

Tesno prepletena sva, ko ne moreva več in nama je jasno, da so telefoni med stampedom zvonili z namenom, da naju prikličejo nazaj v deževni dan, v katerem se vnovič razideva - brez besed, brez obljub in tokrat tudi brez tvojih solzic iz kotička očesa …

A vendar ti, draga M., zatisnem usta s prstom, da se izognem poljubu. Ga mar hranim za sredo, ko je v žlehtni ordinaciji napovedana P.?

(zapisano po spominih nekega četrtkovega večera)

Bil je četrtek, skoraj kot vsak drug – ampak, ta je bil rahlo drugačen.

Pecala sva se tri leta, vse od prvega dne, ko sva se spoznala v Ortu. Sem in tja sva tja na plano spustila notranji ogenj, a nobeden od naju s tem ni mogel biti zadovoljen. Občasni spopadi najinih ljubezenskih demonov, običajno po žuranju, v avtu ali na ulici, so bili za oba preveč najstniški, časa, da bi se vsa razpaljena odvlekla do motela pa enostavno nikoli ni bilo dovolj – raje sva vsako minuto temeljito izkoristila. Vedno sva odigrala isti scenarij in vsakič je bilo kot prvič – ‘Hej, mala, kako si, ustne ti žarijo, tvoje oči mi kradejo misli‘; ‘Hej, spet ti, vztrajen in pozoren, mene pa tvoje hladne oči vzburjajo’ …

Mežiki, zakamuflirani v pogovor, verbalni manevri in merjenja moči, nabreklost njenega in mojega mednožja in divji pulz telesa, ko sva enostavno pustila cel svet za seboj in se odpeljala v najbližjo zakotno ulica. Vsakič je eden od naju zajokal, ko sva si v divjem blitzkriegu prisvajala strast, se zvijala na sedežih avtomobila, lezla po njem in ga vedno znova od znotraj obdala z vročo soparo. V soju kandelabrov ali pod krinko noči ob samotnem jezeru sva hlastala eden po drugem, preučevala meje možnega in s spretnostjo vrhunskih plesalcev odplesala divji seksualni tango. Potem sva v mesečini, ako nama je bila podarjena, sanjarila o trenutkih in se medila v nežnostih, ki so se mehko pretapljale v novi dan. S prvimi žarki svetlobe sva se blaženo utrujena poslavljala dolge minute.

Tokrat … je bilo drugače. Poklicala je, kot dogovorjeno, nekaj minut pred osmo, in rekla: ‘Šel je, pridi, trening ima do desetih‘ … ‘Ravno prav‘, sem pomislil, saj sem bil tik za vogalom. Na vhodu v blok sem srečal nek znan obraz, tipa, rahlo večjega od mene; ni pozdravil, jaz pa tudi ne. V nekaj korakih sem bil pred vrati, še zadnji pogled skozi okno bloka – tip je ravno sedel v avto.

Vrata so se odprla in pričakal me je nežen in nasmejan renesančno bledikav obraz, obdan v žareče kodrčke, z velikimi, srečno nasmejanimi očmi in kot melona sočnimi ustnicami, rahlo našobljenimi; prav tako veselo sta delovali jedri dojki kakega meterosemdeset visokega dekleta, ki sta salutirali pod oprijeto gladko črno majčko z radodarnim izrezom. In še nekaj me je pozdravilo – pod tankimi črnimi hlačami sem slutil njeno požiralko mojega telesa, kot da bi me na ves glas vabila na divji ples. Vstopil sem v neznano stanovanje in v nekaj trenutkih shranil zemljevid, z vsemi izhodi in odprtinami vred – kot lovec na novem terenu. ‘Kaj, ti, si pa …‘ je začela, ko sem jo že držal z eno roko za bok, z drugo pa razgalil njen ranljivi vrat ter ji s palcem zaustavil besede. Pogledal sem jo v oči, kot lačna zver, da mi je lahko v enaki meri vrnila le z nežnim, od čakanja zmehčanim poljubom. Telesi sta se kot po inerciji pomaknili za tri korake nazaj, prislonila sva se na omarico in namesto z usti tokrat govorila z rokami. ‘Všeč so mi tvoje obline‘, so ji pravili močni prijemi, ko so mehčali njeno čvrsto in lepo telo. ‘Ohhh…‘ je v mojih dotikih predlo njeno telo, ki je na vse pretege razglašalo neskončno vdanost. Hlače so zdrsnile za nadstropje nižje, vendar ne povsem v pritličje, in spretna roka jo je zavrtela na mestu.

Majčka je izginila in poljubi po hrbtu so jo negovali za vse trenutke, ko sva bila narazen. Samodejno se je z rokami uprla v steno, sopla v pričakovanju, ko sem ji z orožjem strasti zarezal med ritnici, povsem do dna, in ji v trenutku tam nekje med stegni podaril vso naslado tega sveta. Upirala se je v obe smeri, pribijala sva kot dve ljubezenski zveri; hlipala je in se predajala, ko sem z močno roko krotil njene dolge kodre in ji določal manevrski prostor, z drugo pa grabil njeno zadnjico, da mi ni razbila telesa v predelu dimelj. Komaj sva se zadržala, da nisva kolabirala kot dve kladi na tla v hodniku. Opotekla sva se na kavč in tam nadaljevala, kar je bilo dvema ljubimcema nadaljevati potrebno. Pretaknila sva telesi eden drugemu, se prevračala v najbolj nemogoče figure in povsem pozabila na čas. Eden drugemu sva se zaljubljala v ustnice, topila duši v očeh in si z ljubezenskimi sokovi natirala telesi.

‘O, joj, je že deset čez …‘ je rekla, ko je bežno preverila časometer, in adrenalin mi je pribilo do plafona. Pa ne, da bom sedaj moral slučajno še koga srečati, še en pretep zaradi ženske in še enkrat butasti izgovori pred vsemi, ki me bodo spraševali, zakaj ravno jaz vedno zaidem v težave. V pol minute sva na izmučeni telesi navlekla cunje in se prav na hitro prestavila na hodnik – tja, kjer se je vse začelo. Močan poljub, brez slovesa, in nenadno ščemenje v obeh središčih telesne naslade – namesto, da bi me pognala proti vratom, mi je odmontirala pas in hlače ter se sama obrnila proti steni.

Adrenalinska pohota je začela jemati svoj davek, ko sva se še enkrat pognala v divji bal – tokrat nisva podirala stene, sva pa zato na vso moč kaznovala drugo omaro in vhodna vrata, razmetala cel hodnik, se pri tem postavljala na glavo in ponovno povsem pozabila na tisto, česar nisva imela: čas. Silno drgetanje obeh teles naju je predramilo iz opojne adrenalinske zamaknjenosti in v nekaj trenutkih sva dala reči na svoje mesto. Lase v čop, zapela sva pas, pobrala sva reči, ki so padle z omare in si namenila še utrujen objem. Stopil sem skozi vrata in zaslišal korake na stopnišču. V slovo mi je poljubila dlan, jaz pa sem ji pobožal lice. ‘Zvečer v ortu?‘ je vprašala. ‘Mogoče …‘

Na vhodu v blok sem srečal starejšo gospo in s polnimi jadri stopil v soparen junijski večer. Prve drobne kaplje so mi božale nasmeh na licih.

(zapisano po spominih neke petkove noči)

Igrava se, obrnjena eden proti drugemu. Soparen poletni večer nama osvetljujejo svečke - skoraj prazen prostor zaliva glasba. V odprtem oknu vetrič miglja zaveso, vročine ne odstre.

Gledam te v oči - igrava se z besedami, vsak lahko izreče po pet stavkov hkrati.

Napol si zleknjena v črnem usnjenem fotelju. Z nekoliko razkrečenimi nogami mi v rdeči, skoraj prosojni obleki določaš polje vidnega – svojo muco mi nagajivo skrivaš. Videl sem te, ko si se oblačila – in videl sem, kje so ostale hlačke … Takrat sem se ti od zadaj zakopal v vrat in šepetaje določil: “Nova pravila igre v fotelju. Ne dotikava se. Vsak lahko izreče pet stavkov hkrati. Kdor izgubi, je naslednji suženj.”

Dlani imaš položene na mehko usnje, glavo nekoliko nagnjeno – nagajivo vdano opazuješ moje ustnice, tvoje telo mami k ugibanjem. Pripravljena si pogoltniti moje prve besede in se ob njih naslajati. Čakaš …

Jemljem si čas, s pogledom te božam po prsih in gladim po trebuhu. Vračaš mi s priprtim pogledom, slutim ga v polmraku – bojevnik je prišel po plen in opazujejo ga … Moje hotenje spregovori: “Črna maska čez oči.” Poslušno jih zapreš. “Nežno božanje, začnem pri ramenih. Mehčanje z mehkobo dotikov.”

Na ustih se ti poigra nežen nasmešek, kot navihan vetrič na jutranji morski gladini.

Zaželim si z dotiki sejati nežnosti na dojke in trebušček. Tako lepo je počasi drseti z blazinicami prstov po koži, se poigravati v dolinicah in na hribčkih in sprehajati svoje sladke misli po tebi, polju moje božanske erotike. Tokrat igrava predigro z besedami, z njimi tkeva strast in si dajeva oblast. Sediva vsak na svojem otočku, sladkava se z domišljijo in eden drugemu prepuščava vajeti.

Ustnice se ti nalahno premikajo, v njih te začenja ščemeti. Kakor, da bi v njih lahko začutil utrip srca, če bi jim prisesal poljubil. V tonu slasti, z zavestno igravostjo in dekliško spogledljivo nadaljuješ začeto: “Skrijem se ti v dlani. Začutim utrip. Srkam te, ti pa me lahko samo gledaš. Ne predam se ti takoj …” Premakneš se, da ti z ramena spolzi tanka naramnica – čisto nalahno se obleka premakne in izza zgornjega roba skoraj pogleda lepa dojka. Skoraj, saj je bradavička še zmeraj zakrita, a nič manj opazna – slastna borovnička moli proti meni in krivi moje polje zaznave, okoli nje se začenjajo vrtinčiti moji pogledi in buriti strasti. Odpreš oči in me gledaš kot lačna, telesa lačna mačka.

Vzburi me misel na voljnost tvojih dojk, na polzenje z jezikom okoli bradavičk in na užitkarjenje, ko pretaknem vse najbolj občutljive končiče dišeče kože. Od gležnjev, kjer kraljuje zaupanje, nadaljujem pod koleni, v najbolj nevarnem predelu, od koder me pot slasti vodi naokoli po stegnih spredaj in nazaj na zadnjico … Hipno te ugriznem in nadaljujem tja, kjer se dolinici pod trebuhom stekata okoli tvojega dišečega hribčka. S strašno naslado ti takrat rad zasajam poljube in razburjam kožo, da nemo predeš in od užitka dreveniš v mojih rokah. Vsakič znova se z usti za trenutek bližje primaknem navlaženi šepetavki, iz katere me kliče strast. Ko nadaljujem čez boke, se kmalu znajdem nekje pod dojkami, v tistem slastnem predelu, od koder lahko planem z vso vnemo na papilonke; zapodim se naravnost v tvoje razgrete prsi.

»Razprta stegna,« slišim odločen glas iz svojih ust, pospremim ga s priprtim pogledom napetega bojevnika. Negibno te gledam v oči, s kotičkom pogleda opazim, da v stegnih začutiš strasten krč. »Močan prijem za boke … in jezik, položen v mehko, sočno špranjo …« Glas mi vztrepeta, ko me prehitiš in počasi zmigaš z boki. Le ugibam lahko, kaj se ti dogaja – zagotovo nekaj sočnega in razburljivega, prepričan sem, da je povezano z občutkom izpolnjenosti med stegni, katerega sedaj zagotovo že tako zelo pogrešaš. Z rokami privzdigneš rob krila in mi razkriješ svoje sočno kraljestvo.

Lepa je, vhod v telo vilinke, v katerem sem že tolikokrat poiskal naslado življenja. V misli se mi pomešajo prizori minulih doživetij – adrenalin mi požene film o tem, kako čudovito se je ljubiti s tabo vedno znova in spet. Ko se lahko vzpenjam nad teboj kot slavolok telesne ljubezni in ko mi jemlješ svobodo s svojim telesom. Obdelujeva abecedo in slovnico telesnega in čutnega, si izmišljava nova pravila in jih sproti kršiva – z enako strastjo te v temni ulici sredi Pariza na hitro pritisnem ob steno, ali pa ti na obali največjega morja vso noč dajem zavetje telesa in duha; kakor si te na najbolj preprost ali silovit način jemljem ponovno vsakič, ko se zahočeva.

Napetost med lastnimi stegni postaja neznosna, a nočem kot pes prekršiti pravil in odpeti pasu, da se poženem v vrelec tvoje strasti. Obrzdam se, telo se mi napenja v polkrčih, v mislih mi vihar premetava čustva, ideje in spomine. Roka ti nagajivo zdrsne med noge, tja, kjer ti vrejo neskončne strasti za nastajajočo noč. S pogledom in dejanji me provociraš, igraš se in krožiš po njej, oči polagaš na moje telo, ko ti strast brsti ustnice in s pogledom zasanjano plavaš zdaj v meni, potem v domišljiji erotične slasti. »Z jezikom ti divje obdelam vrat in uho, medtem se silovito združiva v telesih,« opišem svoje hotenje s stopnjevano občutljivostjo glasu.

Telo se ti nenadoma rahlo usloči v krču, vzdrgetaš; opazujem te, ko nekje v ledjih začnem čutiti verižno eksplozijo. Zaprem oči in si zaželim. Čutim.

Med drgetanjem začneš tiho in počasi, z dolgimi premori med besedami, šepetati: »Te igre … je konec. Zmagala sem in … zato jaz postavljam nova pravila. Samo en stavek je …« rečeš s trepetajočim glasom, da se počutim kot mornar v pobesnelem viharju.

Napeto ugibam, kaj boš izrekla – boš moja sužnja, bom jaz gospodar tvojega telesa? Bova naslednjo igro odigrala molče, morda z zavezanimi rokami ali pa na balkonu? Se bova v strasti pognala gola čez vse stanovanje in se ljubila prav na vsakem kosu pohištva, ki ga premoreva? Kako bova kradla noč?!

Prst, s katerim si še nedavno drgetala med gričk naslade, privzdigneš k svojim ustom in ga daš med zobe. Zapeljivo si ga oblizneš, sočne ustnice ga obdajajo in počasi sesljajo členke; zagrizeš v dlan, da me opomniš, kako divje se ljubiva v gluhih nočeh. Z očmi me zapeljuješ, kakor da bi želela potrditi zmago. Opazujem te nekaj sekund, v meni se ponovno prebuja napetost vsega vesolja.

Pripreš oči in se zahihitaš.

»Počakaj me v spalnici …«