Torek, polno natrpan urnik in v njem, poleg vse delovne monotonije tega sveta, edina res sočna in svetleča izjema - ne vem, zakaj sem te spustil v ta zabasan termin, ko se mi, kot vsak začetek tedna, meša od preobremenjenosti in nimam časa niti za hitro kavo z bogatim naročnikom, kaj šele, da bi se hotel ali moral ukvarjati s kakšno šjorico in paziti na vsako izrečeno besedo, pri tem pa razmišljati, kako bi ji najraje pri priči odmašil špranjo med stegni in spustil na plano ter zaužil vso razpoložljivo energijo strasti. Divji torek, ja, to je tak dan za znoret od navdušenja … Pa vendar … Včasih preseneti :-).

Jasno mi je, zakaj si tako vztrajna - nakurjena že nekaj tednov iščeš možnost, da mi dokažeš, kako si napredovala, da se izkažeš, da pokažeš, kaj znaš sedaj, ko si malo bolj odrasla, ko nisva več najstnika, ko nisva več tako neučakana in napeta, da bi nama prišlo že po treh minutah, kot takrat, ko sva se pri sedemnajstih prvič igrala in je moja prenabrekla nepotešenost vsakič kmalu kričala, da ne more več in da bo eksplodirala od navdušenja nad tvojim ihtenjem, nad tvojimi geni in nad tvojimi, zame popolnimi oblinami.

Še dobro, res imaš srečo, da danes delam doma, da sem ti dvignil telefon, ko si se napovedala in da si se svojim avtomobilčkom brez strehe rada pripeljala mimo, od sonca razvajena blondinka, zmeraj tako nasmejana in vsakič slastnejša vroča češpljeva pita, ki daješ okus najbolj dolgočasnim dnem … Ni mi žal, da sem še včeraj mislil nate in se poigraval z idejo, da bi te naročil enkrat v teh dneh.

Krasno je, ker imam ta čudoviti, udoben fotelj, v katerega se z lahkoto skrijeva oba, čeprav zadostuje, da je udoben zame - ko se, ti lisička prebrisana, sklanjaš nad me na vse načine in se ti lahko lenobno predajam, kot kak srednjeameriški diler uživam za zaprtimi očmi v filmih, ki jih režiram vnaprej za naslednjo urico ali dve in v katerih boš, saj veš, da boš, glavna igralka, junakinja dneva in bojevnica na obzorju naslade. V njih se tvoj vestni ustni zagovor, draga učiteljička, pri katerem se izkazuješ z odliko, ne konča kar tako, saj te čakajo še vaje iz gibčnosti, celovit preizkus vzdržljivosti in seveda še primerjava divjih strasti - tokrat so se nabirale dolgo in bogve, kdaj te bom spet spustil tako blizu, kot danes, v svoj svet, kjer sem ti dovolil, da mi z zobmi odgumbiš srajco in tvoje prstke spustil daleč mimo pasu na hlačah, tja, kjer takim ni vedno dovoljeno, saj običajno jaz gospodarim nad tujimi telesi in ne obratno …

Žegnava vsak oblazinjen kos pohištva v prostoru, fotelj, obe postelji in še podboj vrat - ob katerem tako glasno ječiš, da so sosedje zagotovo klicali boga, naj jih že enkrat odreši najinega seksualnega besnenja, čeprav lahko čez balkon povsem lepo vidijo, da naju v vnemi strasti ni priporočljivo motiti - kristalno jasno mi je, zakaj ti dovolim poljubljati svoje telo in s čim si zaslužiš odtise mojih dlani na svoji koži in drsenje prstov po nevidnih potkah od tu do tja in nazaj … Predana sva si, kadar sva skupaj, eden drugemu hraniva božanstvo Eros, eden drugemu z malimi smrtmi umirjava ritem in toneva v omotične meglice, po pregretih telesih pa nama vsakič znova spolzijo hladne kaplje …

Tesno prepletena sva, ko ne moreva več in nama je jasno, da so telefoni med stampedom zvonili z namenom, da naju prikličejo nazaj v deževni dan, v katerem se vnovič razideva - brez besed, brez obljub in tokrat tudi brez tvojih solzic iz kotička očesa …

A vendar ti, draga M., zatisnem usta s prstom, da se izognem poljubu. Ga mar hranim za sredo, ko je v žlehtni ordinaciji napovedana P.?